V Palači Gravisi smo se v soboto, 19. julija, poslovili od drugega tedna letošnjega festivala.
Z monodramo A kot Srebrenica je nastopila italijanska igralka in avtorica Roberta Biagiarelli, ki že dobri dve desetletji pripoveduje zgodbo o Srebrenici in njeni tragediji pred 30 leti. V uri in pol je obudila spomin na dogajanje pred genocidom in po njem. Pred njenim nastopom smo na okrogli mizi, ki jo je povezovala Irena Urbič, slišali razmišljanja štirih gostov: pričevanje Roberte, ki je pod dolgem in počez prehodila Bosno in Hercegovino in se pogovarjala z ljudmi, posnela dokumentarni film in izdala monografijo, zatem Azre Nuhefendić, novinarke iz Sarajeva v eksilu, ter dr. Farisa Kočana, profesorja na FDV in poznavalca razmer v domovini njegovih staršev, ki je v lapidarnem prispevku opisal zgodovinske in druge okoliščine tragedije in njene posledic, ter političnega komentatorja Franca Jurija, ki je ocenil odnos EU do Bosne nekdaj in ga primerjal z odnosom do Gaze danes.
Dr. Kočan je izpostavil, da je »genocid vedno politični projekt in tako je tudi voden«, vendar je zanikanje zločinov v Bosni in Hercegovini močno razširjeno. Kot razloge za to je navedel politično in družbeno nepripravljenost, relativizacijo, ideološke diskurze ter tudi odsotnost teh tem v šolskih učnih načrtih. Ne glede na to Dr. Kočan in Azra Nuhefendić pravita, da so presoje mednarodnega sodišča in priznanje, da se je zgodil genocid, ključnega pomena, saj ohranjajo resnico. To je pomembno storiti tudi v Gazi. Franco Juri je poudaril, da mora EU spremeniti svoj odnos do Gaze, ki je zelo podoben takratnemu odnosu EU do Srebrenice. Povedal je, da »opažamo popolno brezbrižnost, čakanje, pomanjkanje pogum posameznih držav članic, ki bi lahko ukrepale, saj imajo vse pravico veta, vendar si nobena tega ne upa storiti«. Roberta Biagiarelli je na koncu pozvala k ukrepanju z besedami: »Srebrenica ne govori o preteklosti, ampak o sedanjosti, morda celo o prihodnosti, zato moramo biti pozorni in razmisliti o tem, kaj lahko storimo danes. Ne smemo postati ravnodušni ali se počutiti nemočne. Vsak lahko nekaj stori.« Pogovor se je uspel zgolj dotakniti položaja v svetu danes, a je dal vedeti, da smo v trenutku, ko ni časa za oklevanje in za brezbrižnost.
