Penelopiada: Rušenje mita o Penelopi in njenem času, ki je v zgodbi Margaret Atwood bolj človeška, v dobrem in slabem, in ki se je režiserka Livija Pandur loteva z današnje perspektive.
V Homerjevem poročilu v Odiseji je Penelopa – Odisejeva žena prikazana kot zvesta žena, njena zgodba pa je skozi stoletja veljala kot dobra lekcija. Ko Odisej odide na boj v trojansko vojno, je dvajset let prepuščena sama sebi, a ji uspe obdržati kraljestvo Itake, vzgojiti svojeglavega sina in zadržati več kot sto snubcev. Ko se Odisej po prestanih peripetijah končno vrne domov, ubije snubce in njenih dvanajst služkinj.
V sodobni predelavi starodavne zgodbe se je znana kanadska pisateljica Margaret Atwood odločila, da jo pripoveduje Penelopi in njenim dvanajstim obešenim služkinjam, pri čemer se vpraša: "Kaj je vodilo k obešenju služkinj in kaj je Penelopa v resnici nameravala?"
V živahni pripovedi postane zgodba modra in sočutna, zabavna, a tudi strašljiva. Z njo daje avtorica Penelopi novo življenje in odgovor na drugačno resničnost, kot jo poznamo iz starodavnega mita. Homerjeva moška Odiseja dobi svoj pandan in novo perspektivo.
Roman je izšel leta 2005, v slovenščini ima naslov Penelopina preja. Dramsko besedilo je prevedel in priredil Tibor Hrs Pandur, predstavo je režirala Livija Pandur.
O tem, kako so se lotili razumevanja te zgodbe je režiserka za Radio Slovenija povedala:
“Branja ali razumevanja te zgodbe smo se lotili z današnje perspektive. V gledališču me ne zanima pogled na staro. Sicer pa podobno kot Margaret Atwood niti ne vemo, kaj se je v homerskih časih pravzprav zgodilo. Ukvarjamo se s pripovedovanjem zgodbe, kar je za gledališče najpomembnejše. Gre za ženske, ki so izkoriščane in jim Margaret Atwood daje glas. Pripovedi govorijo o kastnem sistemu, o razliki, če si rojen v družini, ki nima ničesar, ali si iz družine, kjer poskrbijo zate, pa še kaj pomeni biti rojen v vojnem času. Naša zgodba se dogaja v vojnem času, pa čeprav je to mit o trojanski vojni in mit o trojanskem konju.Penelopina zgodba in njen boj sta njen trojanski konj.«
V ponovni interpretaciji mita nastopa v vlogi Penelope Polona Juh, ki svojemu liku pripisuje moč, saj si upa priznati tudi svojo krivdo. O njej še pove:
»Penelopa ni zadovoljna s tem, kar je bilo napisano o njej, ni zadovoljna z mitom, ki ga je čas ustvarili o njej in ki jo zaznamuje kot potrpežljivo, vdano, zvesto in ponižno žensko, kar naj bi danes v resnici pomenilo nekaj dobrega, kar pa ni res. Penelopa želi sporočiti ženskam, naj se ne zgledujejo po njej, naj ne bodo neme, ampak načelne; da je treba povedati svoje stališče, priznati napake in hkrati opozoriti na dobre lastnosti, ki so jih v teh zgodovinskih polresnicah spregledali ali pozabili.«
Zapisala: Neva Zajc
